Dva svetova v neposredni bližini - Zelenortski otoki (2013)

O tem, kako blizu v prostoru sta si lahko popolni časovni nasprotji.
Potem pa še filmček o deželi mulatjer.

Po neverjetno speljani mulatjeri, vklesani v skorajda navpično steno, sva se spustila v zgornji del slikovite doline Riberia de Paul. Do zgornjih vasi je speljana cesta, zato je bilo konec romantičnega pohajkovanja po mojstrsko speljani mulatjeri – danes se domačini pač raje peljejo z aluguerji (kolektivnimi taksiji), kot pa da bi hodili peš. Ker nama je bil dveurni zgornji del sestopa vendarle premalo, sva želela še naprej počasi doživeti to čarobno dolino. Z upadajočo višino je bilo vedno več zelenja, okoli naju so se bohotili pisani cvetovi, pohajkovanje skozi gorske vasice pa so itak eden od največjih čarov popotovanj.

Dober kilometer sva zdržala po asfaltu, ko se je na desni pokazala solidna steza, ki je vodila v dno doline do potoka in na drugi strani nekam naprej. »Pojdiva tu, saj to je verjetno tista pot, ki se nama zdi, da je vrisana na zemljevidu in ki po drugi strani doline pripelje dol do morja. Bova že nekako našla prehode, bolje bo že, kot pa hoditi po asfaltu in to še dlje naokoli!« sva se hitro strinjala in jo mahnila dol. V nekaj minutah sva bila pri skromnem potočku, kjer so bili vsi okoliški grmovi zasedeni s sušečim se perilom. Toda na drugi strani je potka temeljito usahnila. Nič več ni bila dobro shojena skoraj mulatjera, pač pa se je v drugi breg razcepilo več ožjih stezic. Vklopila sva najine navigacijske nosove in hitro presodila v katero stran nama je iti. Hodila sva skozi gost gozd, nič več ni bilo videti kot da sva v urbani pokrajini med vasmi, kot je to bilo le malo višje v dolini.

Čez deset minut sva pred sabo zagledala kamnite stavbe, ki so bile sprva videti kot zapuščene ruševine. Ko sva se približala, sva spoznala, da je to bivališče očitno zelo revnih prebivalcev. Pred vrati skromne hišice, kjer si se moral skloniti, če bi hotel vstopiti, sva ustrašila gospodinjo, ki je očitno na kamniti ograji brisala pravkar oprano posodo. Videti je bila skrajno presenečena kaj počneta dva tujca, obložena z velikima nahrbtnikoma, v tem odmaknjenem kotu doline v tej njeni revščini. Ker ne znava kreolsko, se nismo mogli kaj dosti pogovarjati, le z rokami nama je dala vedeti, da naj kar nadaljujeva v najini smeri. Kar prav ji je bilo, da sva hitro nadaljevala in jo zapustila njeno skromno bivališče.

Stezica je izginila, znašla pa sva se ob ozkem vodnem kanalu in napredovala po njem. Očitno je bilo, da zelo redko kdo hodi po tej poti, saj sva se morala kar naprej prebijati skozi bujno zelenje. Šlo je počasi, upala pa sva, da se slej ko prej prebijeva do naslednjega zaselka, odkoder bo potem spet bolje shojeno. In res, že čez nekaj sto metrov sva zaslišala glasno glasbo in glasen lajež. Domači kuža je prizadevno čuval lepo pobarvano in urejeno hišo, iz katere so zveneli zvoki. Ko laježa le ni hotelo biti konec, je ven prišel tudi domačin – postaven mladenič s prižganim prenosnim računalnikom v roki. Očitno sva ga zmotila pri deskanju po spletu ali kakem drugem sodobnem početju.

Kakšno nasprotje! Le nekaj sto metrov prej sva bila v skrajno revnem kotičku, kjer naju je bilo sram, da prihajava iz nekega drugega, bogatega sveta. Tu pa sva iz tropskega zelenja prišla do »izpostave« tega našega sodobnega sveta. Tam so naju obdajale črne misli o krivični razporeditvi bogastva in o kruti usodi, ki nekatere sili v težko življenje, tu pa sva se lahko prepustila razmišljanjem o tem, kako naša sodobna družba nezadržno prodira v prav vse kotičke, tudi sem, v samotni zaselek odmaknjene doline na majhnem otoku Santo Antao nekje sredi Atlantika v državi, za katero verjetno več kot pol ljudi sploh ne ve – Zelenortskih otokih.

Dežela mulatjer

Na Zelenortskih otokih naju je najbolj navdušil otok Santo Antao. Po njem so speljane neverjetne mulatjere. Oglejte si video predstavitev, ki sva jo pripravila iz fotografij, nastalih med štiridnevnim pohodom po njih.

Zagori in soteska Vikos (2019)

O še enem NAJ kanjonu v odmaknjenem pogorju, kjer so pred stoletji med 46 vasmi zgradili skorajda točno toliko slikovitih kamnitih mostov.

Na koncu najine severno grške avanture poleti 2019 sva po Samothrakiju in Thassosu šla raziskat še območje Zagori. To je del Pindskega gorstva, ki se razprostira po južni Albaniji in severozahodni Grčiji. Nekoč sem že bral zanimiva poročila o tamkajšnjih gorah, tako da sem imel nekje na svojem nenapisanem seznamu gorsko-potepuških želja tudi dolgoročne načrte v teh krajih. Zato sem se potrudil in uspel prepričati Uršo, da bo kombinacija raziskovanja tega območja in potem udobna celodnevna vožnja s trajektom v Benetke prava kombinacija za zaključek potepanja.

Glavno izhodišče za te konce je vasica z zanimivim imenom: Monodendri. Pod njo se začne najzanimivejši del soteske Vikos. Celotno območje je del narodnega parka, tako da sva prve informacije skušala dobiti v info centru, postavljenem na vstopu v ta park. Oh, kako je bil ta info center beden in nekoristen! Osamljena gospodična je vidno kazala, kako odveč ji je, da jo motiva. Ponudila nama je nekakšen neuporaben zemljevid, kjer so na enem A5 listu skušali prikazati območje velikosti naše celotne Gorenjske. Ko sem vprašal, če bi se dalo kupiti kako boljšo planinsko karto, pa se je razgovorila o tem da so državna ustanova, da zato ne smejo ničesar prodajati in da bomo morali zemljevid kupiti kje drugje. Še lokalnega medu, ki ga je imela razstavljenega, ni smela prodajati. Prav žalostno!

Čisto drugačen je bil najin hotelir v Monodendriju. Oddajal je lično urejene sobe v veliki stari kamniti hiši in bil poln informacij o tem območju. Takoj nama je odpravil ključno skrb – kako se vrniti na izhodišče, potem ko bova prehodila 7 ur kanjona v eno smer. V info centru je trdila, da tako rekoč ni rešitve, ta pa je takoj ponudil sebe ali svojega brata za prevoz. Za solidno ceno, seveda. Odličen zemljevid pa sva lahko kupila v bližnji trafiki.

Vasice v Zagori so prav lično zgrajene iz kamenja.

V Monodenrdiju vse poti vodijo k soteski.

Skoraj vsaka vasica ima impozantno platano neznane starosti.

Pozimi pade sneg in treba se je znajti.

Še isto popoldne sva si kanjon ogledala z dveh glavnih razgledišč. Menda je vpisan v Guinnessovo knjigo rekordov kot soteska, ki ima najboljše razmerje med globino in širino (ali nekaj takega!). No, kot sem že zapisal, sva doživela po svetu že veliko naj sotesk, tako da je ta bila pač še ena v zbirki. Globoka je do 490 metrov, kar res ni slišati veliko. Toda ko jo gledaš, daje vtis mogočnosti kot malokatera soteska.

Najbližje razgledišče je majhen samostan Paraskevi (na levi).

Dobro je videti!

Do višjega razgledišča se je treba odpeljati. Z njega se vidi skorajda celotna soteska. Tole je navzgor ...

... tole pa navzdol.

Urša je spet nervirala mene in slučajno mimoidoče Nemce s posedanjem blizu razglednega roba.

Razlaga, da je to NAJ kanjon.

Naslednji dan nas je gazda odpeljal 24 km po cesti do vasice Vikos na spodnjem koncu kanjona. Tam pa sva bila le dobrih 10 km zračne razdalje od Monodendrija, cesta je speljana daleč naokrog. Videla sva še nekaj slikovitih vasic tega območja, zgrajenih na zanimivih pobočjih ali slemenih nad dolinami. Iz razglednega Vikosa sva zastavila po nekakšni mulatjeri slabih 300 metrov dol v dno doline. Strmine nad nama so postajale vedno bolj strme in dinamično razgibane. Po dnu doline sva potem hodila po več ali manj udobni poti večino časa skozi gozd. Struga je bila suha, vode ni bilo nikjer. Samo nekje na sredini se je pojavil dovolj velik in vabljiv tolmun, da se je Urša skopala. Tam sva začela tudi srečevati pohodnike, ki so po soteski sestopali. Skupaj sva jih naštela 38, midva pa sva bila edina na poti navzgor. Druga polovica soteske je postala še ožja, večkrat sva morala gor in dol, nekje je bilo treba celo malo poplezati čez skale. Čisto na koncu naju je pa čakalo še 350 metrov vročega vzpona iz soteske do hladnega piva v Monodendriju.

 

Jutranji kontrasti so naredili sliko medlo. V resnici je bil pogled iz vasice Vikos po dolini navzgor čudovit.

Vikos je le ena od slikovitih Zagorskih vasic, posejanih po okoliških pobočjih.

Udobna mulatjera naju je popeljala dol v dolino.

Pot je stara, dobro nadelana in zato udobna. Na srečo sva bila večino časa v senci, kar je olajšalo pohod.

Ne le stene nad nama, tudi druge podrobnosti so bile zanimive.

Končno gremo ven! Po šestih urah, 14 prehojenih kilometrih in 800 višinskih metrih nabranega vzpona sva bila nazaj v Monodendriju.

Od mimoidočih sva izvedela, da je v tistem pogorju priljubljen petdnevni pohod, kjer je sama soteska le en dan. Potem se gre naprej do vasice Papingo (a ne zveni super to ime!?), pa do neke oskrbovane koče, potem do gorskega jezera in nekako nazaj proti vzhodu v izhodiščni kraj. Še ena tiha želja za bodočnost ali bodoče življenje …

V Zagoriju pa si je nujno treba ogledati čudovite kamnite mostove. Gradili so jih v osemnajstem in devetnajstem stoletju. Takrat so bili ključni za normalen promet med vasmi. Vsak od njih pa je gradbena mojstrovina.

Thassos, še en grški otok (2019)

O nadaljevanju grške poletne avanture, ko sva raziskovala še drugi severnoegejski otok. Le malo o kopanju na številnih in prepolnih plažah, malce več pa o raziskovanju razgibane notranjosti.

Po zaključku soteskarskega oziroma Rokovega dela poletnega potepanja (glej prispevek o Samothrakiju) sva z Uršo presojala, kako podaljšati potepanje, saj bi se bilo škoda kar takoj vrniti z avtom čez cel Balkan domov. Moja najbolj odštekana ideja, da se peljiva okoli Črnega morja skozi Turčijo v Gruzijo, potem skozi Abhazijo v Rusijo, čez polotok Krim in Ukrajino nazaj v Evropo je bila takoj pokopana. Z lastnim avtom ob danih političnih razmerah bi bilo to praktično nemogoče. Malce manj drzne sanje o podaljšanju počitnic v Turčiji je dokončno pokopal Uršin pretečeni potni list, zaradi katerega še do Istanbula ni mogla. Malce sva ciljala tudi na bolgarske hribe, ampak bilo je nemarno vroče poletje, ko se ni prav prijetno mučiti v visokih strminah. »Pa pojdiva še malo na morje, greva za nekaj dni še na sosednji otok Thassos!« 

Tu sta Samothraki in Thassos v severnem delu Egejskega morja že blizu turške meje.

Thassos je bistveno drugačen od Samothrakija. Nanj vozijo polni trajekti drug za drugim kar naprej, na Samothraki pa le dvakrat na dan. Okoli otoka so takorekoč strnjene plaže, medtem ko jih je na Samothrakiju le nekaj. Predvsem pa je na Thassosu bistveno več turistov. Na najbolj priljubljenih plažah zvenečih imen Paradise Beach ali pa Golden Beach so fiksni sončniki postavljeni v osem zaporednih vrstah, tako da je od daleč vse skupaj videti kot parter kakega gledališča. Seveda nama taka množičnost nikakor ni ugajala in nama na kraj pameti ni padlo, da bi poležavala tako natlačena med ljudi.

Paradise Beach. Le kaj je tu rajskega!?

Naletela sva tudi na nenavadno posebnost. Pritegnil naju je kažipot k Marble Beach, torej k marmorni plaži, ki je kazal nekam proti zanimivo razgibanem polotoku. Kažipot je bil napisan kar na roko in je vodil po slabi makadamski cesti. Vedno bolj strmo sva vijugala skozi obsežne kamnolome marmorja, kjer so rezali velike bloke belega kamenja. Privijugala sva dol do morja do majhnega zaliva, kjer je bila Marble Beach. Zadeva je milo rečeno bizarna: Plaža je dolga le dobrih 100 metrov, na njej je bela mivka, torej tisto, kar nastane ob rezanju marmorja, okoli nje so industrijske naprave, potrebne za rezanje in odvoz marmorja, na plaži pa so postavljeni fiksni sončniki in se je trlo ljudi. Uršo sem komaj prepričal, da sva se vendarle šla namočit v to industrijsko cono. Saj nisem hotel tja uživat, pač pa predvsem pogledat to nenavadno lokacijo. Itak pa sva morala sprati lastni znoj, pridelan med vzponom na glavni vrh tistega dne.

Stran od te plaže sva se odpeljala po drugi makadamski, pravzaprav marmorni cesti ob obali. Na mestu, ko smo spet prišli na asfalt, so domiselno postavili pralnico avtomobilov, ki ji dela ne manjka. Vsi avti so se vračali temeljito zaprašeni.

Skozi kamnolome do plaže.

Kamnolomski obrati in plaža - skladno sobivanje?

Mnogi pa se vendarle radi kopajo v marmornem prahu!

Najino veliko razočaranje je bila naravna znamenitost Giola. To je nekakšen tolmun ali bazen tik ob morju, ki je na slikah videti res vabljivo.

Takole kristalno je videti Giola na spletu (https://twistedsifter.com/2012/04/giola-lagoon-astris-thassos-greece/)

Ko sva prišla tja, je bilo seveda vse polno obiskovalcev. Voda v tej mlaki pa je bila takorekoč nagnusna. Neprestano skaknje obiskovalcev vanjo naredi svoje. Videti je, da sveža voda pride v bazen le ob res zelo slabem vremenu in visokih valovih. Če pa je morje dlje časa mirno, se v tolmunu nabira vedno več nesnage. Ko sva že skočila v vodo, sva v njen opazila celo majhen plavajoči drekec! Saj je razumljivo: Nekdo je skočil nekaj metrov v globino, udaril z ritjo v vodo in ga je pritisk malce sklistiralL Seveda tam nisva bila prav dolgo.

Ko sva prišla, je bila Giola polna ljudi, pa še česa drugega. Od blizu je bilo še bolj ogabno!

Res pa je, da sva uspela najti tudi bolj simpatične plaže, kjer število kopalcev na kvadratni meter ni bilo tako neznosno veliko. Na eni takih plaž sva celo preživela nekaj uric pravega morskega dopusta, torej ležanja pod sončnikom na plaži. Za kaj več preprosto ni bilo časa, saj sva vendar morala raziskovati notranjost otoka.

Najdejo se pa tudi res rajske plaže, na katerih je le nekaj ljudi.

Tisoč višinskih metrov na goro, nižjo od Kuma - Ipsario

Najvišji vrh Thassosa je Ipsario, visok 1206 metrov. Na njegovi zahodni strani so pobočja in doline položnje razgibani in je skorajda do njegovega vrha speljana slaba makadamska cesta. Ampak, je pa res tako slaba, da je turistom sploh ne reklamirajo in se zato po njej na dan pripelje le nekaj najbolj zagnanih nama podobnih raziskovalcev divjin, ki si v ta namen najamejo jeep. Midva sva se vzpona lotila na pošten način (Po Klinarju, ki je nekje zapisal, da če si pošten, se na Kanin vzpneš s postaje B!). Zgodaj zjutraj, še skoraj v temi, sva začela okoli 200 metrov visoko nad vasico Potamia. Steza je bila tudi tukaj markirana po grško, torej skoraj nič oziroma zgolj z rdečo piko tu in tam. Ampak speljana pa je po presenetljivo slikovitem svetu. Vijugala sva malo po borovem gozdu (na Samothrakiju ni bilo borovcev, tu pa so), potem pa po vedno bolj strmem, razglednem pobočju nad zatrepom doline. Bila sva nižje od 1000 metrov, ampak svet je spominjal na visokogorje. Na sedlu vršnega slemena sva šla mimo planinske koče, ki pa je bila zaprta. Do vrha je ostal še slikovit vršni greben z vedno širšimi razgledi.

Kažipotov je silno malo, pa še ti so predvsem za domačine.

Spodaj sva hodila po prijetnem gozdu.

Z višino se je svet odpiral.

Vedno bolj sva bila v gorah, ne več v gozdu.

Tu je vzklila simpatija do drugega najvišjega vrha, Profitis Iliasa. Njegova piramida naju je vabila medtem, ko sva sopihala proti glavnemu vrhu.

Skrbno zaprta grška planinska koča.

Sva že nad kočo, Profitis Ilias pa nas še kar spremlja.

Še Urša s Profitis Iliasom.

Na vrhu.

Tu smo više od vsega drugega na otoku.

Daleč je morje.

Urša pogosto v vpisnih knjigah pusti svojo punčko in fantka v razgibanih hribih s sončkom in ptički nad njimi.

Profitis Ilias

Naslednji dan sva načrtovala zabušavanje, pa še vreme je bilo edinkrat oblačno. Ampak žilica nama ni dala miru, šla sva preizkusit tisto cesto proti vrhu Ipsaria. Samo toliko, da vidiva do kam bo zmogel najin Ford. In je zmogel skorajda do tistega sedla, do katerega sva prisopihala dan prej. Šele tam je bil makadam tako razrit, da si nisem upal več naprej z našo veliko in nerodno limuzino. Da se ne bi samo vozila, sva šla kar tako malo peš pogledat gor na sedlo, toliko, da pretegneva noge. Saj je itak bilo oblačno pa še vrhovi so bili večino časa zaviti v meglo. Prejšnji dan nama je med vzponom na Ipsario pogled kar naprej uhajal na lepo oblikovano piramido drugega najvišjega vrha Profitis Ilias. Ugotavljala sva, da bi se dalo do njega priti z našega sedla po širokem slemenu. Je bil pa kaka dva kilometra daleč.

Kljub oblakom in megli je Urša rinila naprej. Hotel sem jo razorožiti z vremensko napovedjo, ki sem jo poiskal na spletu s telefonom. Ampak je napoved razorožila mene. Napovedovala je razjasnitev čez nekaj ur. Tako sva pač sledila skromnim rdečim lisam po razgibanem skalnatem svetu tistega slemena. Prave steze ni bilo, saj očitno Grki ne hodijo prav radi po svojih gorah. Morala sva na nekaj vmesnih vzpetin, enkrat se je bilo treba celo prijeti za skale. Na koncu pa naju je čakalo še 130 metrov vzpona z zadnjega sedla po skalnatih ploščah. Prav prijetno gorniško je bilo razsikovati tisti neznani nama svet in to brez opisov in v dinamičnem vremenu, ko so naju zagrinjale in odgrinjale megle.

Sedlo je bilo tik pod oblakom. Vidi se pot, po kateri sva se prejšnji dan vzpela.

Sleme z redkimi rdečimi pikmai, a brez steze.

Tu se je bilo pametno celo prijeti.

Po gorah se same pasejo koze. Na Samothrakiju jih je bilo še več kot tu na Thassosu.

Takih prizorov ni manjkalo.

Vrh Profitis Iliasa se nama ni hotel pokazati.

Bila sva prezgodnja, med najinim obiskom se še ni razjasnilo.

Med povratkom so se megle le počasi razkajevale.

Kasneje popoldan pa se je čisto razjasnilo in obiskano piramido sva lahko videla še z druge strani.

Skoraj štiri ure je trajal najin raziskovalni »sprehod na sedlo«. Ker pa sva bila že tako daleč na makadamski notranjosti otoka, sva jo hotela še malo raziskati. Karta je obetala makadamsko bližnjico v sosednjo dolino do nekega samostana, kažipoti pa so še bolj podžigali željo, da jo preizkusimo. Žal se je ta poskus izjalovil in se izkazal za še največjo neumnost, ki sva jo naredila. Makadam je na začetku bil kar v redu, le sem in tja je bilo treba malo previdno splezati z avtom čez razrite grape. Po skoraj celi uri previdnega iskanja prehodov se je le dobra dva kilometra pred ciljem kakovost ceste oziroma bolje kolovoza dokončno pokvarila. Ni bilo druge, našega nerodnega Forda sem moral obrniti na nemogočem mestu in ponoviti celotno traso nazaj po isti poti.

Tole pač ni primerna cesta za navadnega Forda.